FESTIVAL IZIS

14. izdaja festivala IZIS običajno strnjeno obliko festivala tokrat razdeli na več časovno-prostorskih segmentov. Programski intervali prinašajo razstave, umetniške in glasbene performanse ter delavnice, ki večplastno premišljujejo pojem zamika.

V naši nasičeni tehno-socialni stvarnosti se čas hkrati razteza in krči: neskončno čakanje lahko postane podobno nenehni akciji. Odnos med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo dodatno zapleta prostorsko-časovne dimenzije, dezorientacija pa je modus operandi. 

Dezorientirani tečemo naprej, saj je svet, v katerem ni napredka, nepredstavljiv. Dezorientirani sledimo imperativu produktivnosti. Drvimo proti prihodnosti, ki je v korporativnem kapitalizmu le sredstvo in že vnaprej prodana. Zamik lahko v tem smislu razumemo kot posledico (kronične) izčrpanosti. Čeprav ima izčrpanost kot izraz slabe učinkovitosti v zahodni kulturi negativne konotacije, filozof Franco Berardi Bifo poudarja, da jo je treba razumeti in sprejeti kot novo paradigmo družbenega življenja.  Leta 2010 zapiše: »Prihajajoče evropske vstaje ne bo poganjala energija, temveč počasnost, umik in izčrpanost. Šlo bo za avtonomijo kolektivnega telesa in duše pred izkoriščanjem s pomočjo hitrosti in tekmovanja.«

Zamik lahko razumemo kot zamujanje za hitrejšim dogajanjem, vendar je v prostoru nenehnih dražljajev zamik tudi premor, vrzel, počitek, razpoka, prelom. Omogoča čas potencialnosti in pričakovanja – kot tudi umik od vnaprej začrtanih tirnic toksične hiperproduktivnosti, umik iz stanja izkoriščanja. Z raztegovanjem lastne temporalnosti delavci_ke vračajo svoj kolonizirani čas, ki je v dobi nenehne ekstrakcije postal vir za črpanje.

Kako pa zamik deluje v računskem oziroma mehanskem času, ki ga narekujejo urni mehanizmi in ekonomske vrednosti dobrin; kako deluje v živi temporalnosti, ki se upira vsakršnemu izračunu? Kot izpostavlja filozof Henri-Louis Bergson, je računski čas predmet matematike in ekonomije, vendar družba živi v neizračunljivem času smrti kot cilju – ne kot usodi. Zaznavanje časa je tako pogojeno z minljivostjo življenja, zato razumevanje globokega trajanja daje vpogled v eksperimentiranje s tem, kaj so sodobna, biotehnološko posredovana telesa sposobna postati v odnosu do svojega okolja. Kako pa zamik spremeni to zaznavo? Kaj se zamakne – čas, prostor ali percepcija teh?

Letošnji IZIS pristopa časovnostim novih tehnologij nekoliko drugače, saj prevprašuje in premišljuje zamik s poudarjanjem zamud, ponovitev, odmevov, zank in ponastavitev v lastnih mehanizmih ter sistemih. Raziskuje pojem zamika kot možno strategijo upora proti nenehnemu imperativu hiperproduktivnosti ter predstavlja raznolike umetniške pozicije, ki izpostavljajo vidike tehnoloških časovnosti iz perspektive okoljskih procesov, človeških izkušenj in mehanskega pogleda stroja.

• Irena Borić, kuratorica IZIS