FESTIVAL IZIS

Dvanajsta izdaja festivala IZIS v razstavnem in izvedbenem programu razgrinja tematiko nadzora in se sprašuje o protislovjih, ki jih pojem vsebuje. Z naslovom Samo nadzor festival zajema dialektiko med avtonomno in hierarhično kontrolo, a s prevodi Controllo automatico in Just control si prizadeva za plastenje pojma. Predstavljeni umetniki_ce se (samo)nadzora dotikajo preko okoljskih, vremenoslovnih, podatkovnih, igrifikacijskih in mehanskih sistemov ter tako razkrajajo njegovo negotovo dualnost.

V času svobodno jadrajočega nadzora smo pod kontrolo več kot kadarkoli prej in se, presenetljivo, pri tem lahko počutimo dokaj brezskrbno, celo varno. Mogoče temu pripomore umik mesta nadzora, ker ga hkrati lahko najdemo vsepovsod in nikjer. Če zaidemo na področje psihologije, je mesto nadzora ključno za razumevanje dejstva, kako oseba vidi vzroke za dogajanja v lastnem življenju. Tako imenovani lokus kontrole je lahko notranji če je oseba prepričana, da lahko nadzoruje lastno življenje. Po drugi strani zunanji lokus poudari prepričanje, da kontrola prihaja od zunaj, iz okolja in s strani drugih ljudi. Že v svoji umeščenosti ima občutek nadzora različno moč. Notranja kontrola daje vtis prevzemanja odgovornosti za lastno življenje, zunanja oblika pa kaže na lastno brezmočje.

Ali lahko digitalno okolje razumemo kot notranje mesto nadzora v razširjenem polju, kjer posameznik_ca pogosto razkriva svojo intimo, ki zajema vse od osebnih podatkov do osebnih strahov? Kako k temu pripomore razširjenost omrežij, ki omogoča vpetost hibridnih naprav v vse pore družbe, v politične in ekonomske enako kot v kulturne, naravne in čustvene? Kot v delu Protocol: How Control Exists after Decentralization (2004) ubesedi teoretik Alexander R. Galloway, je temeljno načelo omrežja prav kontrola, ne pa svoboda. Zato je razumevanje načina delovanja moči, v družbi nadzora, odvisna od razumevanja protokola, čigar politična ekonomija temelji na upravljanju, modulaciji in kontroli. Kot zapiše Galloway, »Tehnično in politično “družbe nadzora” izhaja iz kibernetičnih raziskav enako kot iz vojaško-industrijskega imperativa do “vladanja” nad informacijskimi sistemi. To zgodovinsko ozadje postavlja temelje za različne periodizacije in mutacije v življenju protokola.« 

Nekakšno mutacijo omrežja vsebuje tudi pojem tehno-družbeno, ki ga teoretičarka Tiziana Terranova v eseju Colonial Infrastructures and Techno-social Networks (2021) opredeljuje kot obliko družbenega, ki pride po njegovem koncu. Za avtorico »ne gre niti za virtualno niti za globalno digitalno skupnost, temveč za sestavni del okolja, ki ga ustvari novo tehnično bitje – digitalno računalniško omrežje.« V istem eseju Ravi Sundaram izpostavi kalkulativno infrastrukturo sodobnega časa, ki razkriva, da je človeško življenje izrazito merljivo, v širšem kontekstu premikov sveta. Prav takšna infrastruktura lahko prinaša tehnologije nasilja in ekstrakcije kot posebne oblike kolonialne vladavine, ki jo poganjajo rasne in etnološke tehnologije. Zato sega onkraj človeškega življenja, zajema torej tudi širše okolje. 

Meteorološki instrumenti, higrometri, barometri in drugi merilni instrumenti, ki v okolje umeščajo občutek kontrole, nabirajo podatke, ki bi lahko bili ključnega pomena za manevriranje skozi negotovo prihodnost. Hkrati pa se podatki ter instrumenti množijo in je nadzor le privid izhoda iz krize, saj vse pridobljeno znanje in podatki ne preprečijo talitve ledenikov ali izumrtja vrst. Zagata je v tem, da je danes delovanje strojev vse bolj avtonomno in vpliva tudi na človeka, na njegovo biološko regulacijo, celo na organe za nadzor telesa. Vprašanje pa je, kaj se zgodi, ko se tehnologija osamosvoji, odtuji ali preprosto zlomi? Na kakšen način se je v preračunanem vektorskem okolju možno zoperstaviti hladni regulaciji sveta?

Irena Borić, kuratorica Festivala IZIS