FESTIVAL IZIS

Fuck off Illusion 

Festival IZIS, ki je lani vdrl v portoroški Monfort, si letos, navdahnjen s trenutnim družbenim in epidemiološkim dogajanjem, utira pot v nekdanje koprsko skladišče soli Libertas.

Letošnji IZIS se ponaša s pregledno razstavo odmevnega konceptualnega umetnika Brada Downeyja, ki nosi naslov Fuck off Illusion.

Festival bomo otvorili z vodenim ogledom po razstavi, v sredo, 2. septembra 2020, ob 20. uri.

Pridružite se nam lahko tudi v naslednjih terminih, vse do 30. septembra 2020:
ponedeljek – petek: 17.00 do 22.00
sobota in nedelja:  9.00 do 13.00 in 17.00 do 22.00

Dejstvo, ki bode v oči ob razstavi ameriškega umetnika Brada Downeyja Fuck off Illusion je vsekakor letnica nastanka ali pa vsaj dokončanja razstavljenih del. Ko to pišem, je veliko njih pravzaprav še nedokončanih. Razstavo bi zato lahko brali kot retrospektivo sedanjega trenutka. V vsej svoji protislovnosti in zagonetnosti. Kot da bi ujetost, v kateri se je znašel in še vedno traja, bila poskus odgovora na vprašanje, ki ga je zastavil ob svojem prvem v Izoli realiziranem delu kmalu po izbruhu epidemije: »Ali gre za obliko množičnega psihološkega mučenja?« Ali pa za: nov svetovni red?

 

Katera je torej iluzija, ki jo moramo, kot veleva naslov razstave, odjebati? Je to svet, kot smo ga poznali, ali pa je to svet, ki smo mu priča zdaj, svet, ki je obvisel. In naj se zdi ta kar se da aktualen, tudi hipni odziv na zgodovinske okoliščine preuranjen, bom v nadaljevanju poskusil pokazati, na kakšen način vendarle zajema vsa svoja nasprotja. Zakaj hipno in pričujoče ima vselej v Bradovem delu svoj pendant v daljnem in odloženem. Kolikor je plasti časa ali prostora, ki se raztezajo med elementi, ki jih spretno in igrivo sopostavi, toliko je zajetega tega, kar ne moremo zlahka integrirati v razumevanje ali pa videti s prostim očesom, in s čimer ne moremo preprosto opraviti, kot z nečim poljubnim.

 

Zaradi omenjenega ne morem mimo etimologije besede iluzija (lat. illusio – prevara, zasmehovanje, posmeh, iz ludere – igrati se, zasmehovati, prevarati). Ker svet, za katerega smo rekli, da je obvisel in zastal, ni nikakor prekinil nezadržne igre postajanja in znotraj te iste igre tudi prilaščanja, prikrivanja in zavajanja. Daljno povezavo z Izis nam ponudi Plutarh, ki navaja, da je na templju te egipčanske boginje v Saisu napis: »Jaz sem vse, kar je, vse, kar bo, in vse, kar je bilo. In še zmeraj ni noben smrtnik odgrnil moje tančice.« Po drugi strani pa je povezava s festivalom Izis resnična v vsej banalnosti vsakdana, če pomislimo na karantensko družino, ki se v Bradovi ujetosti v Izoli izoblikovala. Živi medčloveški odnosi v času, ko smo povečini živeli njihovo prepoved.

 

In misteriozno naključje, ki povezuje Festival Izis z razstavo Fuck off Illusion, gre še dlje, če vemo, da je ravno v Artemisinem templju (še enem izmed Izisinih preimenovanj) v Efezu okrog leta 500 pred našim štetjem Heraklit, imenovam Mračni, bojda zapustil svoje spise, med katerimi je eden še posebej zgovoren: »Narava se rada skriva.« In če razkrijemo, da naslov razstave izvira iz napisa, ki ga je Brad zagledal tetoviranega na tilniku po Izoli sprehajajoče se osebe. Ki ga ta ista oseba pogosto ponavlja kot mantro. Večni opomnik k opustitvi samoslepila, zapisan, kjer ga sama ne more videti!

 

Letošnja edicija Festivala Izis: Fuck off Illusion tako morda najbolj govori ravno o tem, kar je od nekdaj in še vedno skrito vsem na očeh. Prosta igra, kot tisto človeku – čeprav smrtniku – najbolj lastnega in neodtuljivega. Ki jo Brad Downey podčrta s svojim v temi gibajočim se avtoportretu. Prosta igra, ki preprečuje, da bi si jo katerakoli mračnost prilastila.

– Karlo Hmeljak

Partnerji

Medijska pokrovitelja