ZAMIK III_Zamaknjeni sistemi

Osrednja razstava 14. festivala IZIS

6.–22. 11. 2026 · Libertas in Bastion, Koper · vstop prost

Otvoritev: petek, 6. 11. 2026, ob 17.00, Libertas

Tretji del festivala IZIS zamik išče v samih sistemih: v zamudah, ponovitvah, odmevih, zankah in ponastavitvah digitalnih, mehanskih in naravnih procesov. Razstava zamik razume kot možno strategijo upora proti imperativu hiperproduktivnosti. Je premor, vrzel, počitek, razpoka.

V naši tehno-socialni stvarnosti se čas hkrati razteza in krči, neskončno čakanje pa postaja podobno nenehni akciji. Umetnice in umetniki iz Slovenije in tujine tehnološke časovnosti opazujejo skozi okoljske procese, človeške izkušnje in mehanski pogled stroja: v strežnikih, satelitih, vremenskih kamerah, prsti, kamnu in morju. Kaj se pri tem zamakne: čas, prostor ali naše zaznavanje?

Kuratorka: Irena Borić

Program

  • Petek, 6. 11., ob 17.00, Libertas: otvoritev razstave. Spregovorila bosta Borut Jerman, producent festivala, in kuratorka Irena Borić, ki bo obiskovalce nato popeljala po razstavi.
  • Obisk razstave, 6. 11. do 22. 11.: Razstava je na ogled do nedelje, 22. 11. 2026. Vstop je prost. 
  • Ponedeljek, 9. 11., ob 17.30 in 18.30, Mala dvorana Libertas: Dancescapes, VR plesna izkušnja. Vstop prost, obvezna prijava.

Sodelujoči in dela

Format C (Dina Gligo in Vedran Gligo) – Pivilion/EXEno2:S~U/S~P_E/N~D_E~D (2026) 

EXEno2 je prostorska strežniška postavitev, v kateri si povezani strežniki pošiljajo animirane hipermedijske vsebine. Delo izhaja iz projekta Pivilion, s katerim Format C od leta 2015 razvija neodvisno gostovanje spletne umetnosti brez komercialnih strežnikov. Tematizira, kaj se zgodi, ko umetniška produkcija zamuja v prekarnih razmerah.

Oskar Kandare – sys_6x3_CAT (2025)

Avtonomni kinetični sistem iz preprostih senzorjev gibanja, mehanskih delov in kablov deluje kot enocelično bitje v najzgodnejši razvojni fazi. Priklopil se je na električni sistem prostora, giblje se počasi in brez pravega namena ter se odziva le na najbližjo okolico. Obstaja zgolj zato, da biva.

Urška Preis – Ogenj, voda, zemlja, bol (2025) 

Tri prepletene prostorske postavitve bolečino obravnavajo kot temeljno naravno stanje, ki presega delitev na človeško in naravno. Delo izhaja iz starogrške teorije štirih in kitajske teorije petih elementov. Skozi materiale razkriva, da bolečina ne izgine, temveč se preobraža, kopiči in odzvanja.

Lara Reichmann – Loading Suns (2023)

Zgodbo pripoveduje Terra, mednarodni raziskovalni satelit, ki opazuje Zemljino atmosfero, kopno in vode. Njeni senzorji kot notranji glasovi vodijo skozi napake in šum sešitega sveta strojnega vida. Terra se zaveda svoje umrljivosti, a sveta pod seboj ne sovraži: prevzameta jo njegova lepota in brutalnost.

Lina Rica – Everything (2021)

Cinkova plošča je ves čas razstave potopljena v raztopino modre galice, soli in vode. Reakcija je najmočnejša na začetku, nato se upočasnjuje; odpadli material se nabira na dnu posode, iz plošče pa se razkriva beseda »everything«. Gre za izginjanje ali za preobrazbo? Delo je vsak dan videti drugače.

Saša Spačal – Nianse večnosti (2023) in Vzdrževalni vzorci (2023, z Alison Sperling) 

Nianse večnosti sestavlja 88 kromatogramov tal, postopoma onesnaženih s PFAS, t. i. »večnimi kemikalijami«; število zaznamuje 88 let od njihove prve sinteze. Nevidna kontaminacija se v njih prevede v barve in vzorce. Filmski esej Vzdrževalni vzorci, ki ga je napisala s kulturno teoretičarko Alison Sperling, se odvija na nekdanjem berlinskem letališču Tempelhof in razmišlja o onesnaženih tleh, prizemljenosti in skrbi.

Swamp_Matter (Ana Laura Richter in Eva Garibaldi) – Kamni so le navidez neživi (2024) 

Postavitev raziskuje geološki čas in sledi človeka, ki se odlagajo v Zemljino skorjo. Nastala je na podlagi terenskega raziskovanja v Škocjanskih jamah, kjer reka z gromozanskim hrupom izgine v podzemlje. Jame, ki se zdijo večne, so v nenehnem toku; v njih trčita globoki in človeški čas.

Robertina Šebjanič, Ida Hiršenfelder, dr. Ana Lokovšek (NIB – MBP) – Ribji šepet (2024–) 

Pod gladino Jadrana rastejo morski travniki in gozdički rjavih alg, polni zvokov, ki jih človeško uho običajno ne zazna. Umetnici in morska biologinja z Morske biološke postaje Piran so jih posnele in prevedle v potopitveno instalacijo, v kateri se oglašanje rib prepleta s hrupom ladijskega prometa. Poslušanje postane praksa sobivanja.

Lukas Truniger – Lost in rasterized Translation (2025)

Razbit LED-zaslon s kamero neprestano opazuje prostor in obiskovalce zrcali v nekaj grobih pikslih. Interaktivna videoinstalacija razkriva meje strojnega zaznavanja in to, koliko naše kompleksne resničnosti se izgubi v digitalni podobi.

Staš Vrenko – Zanke v prenosu (2018)

Tri zvočne naprave, povezane v elektromagnetne in podatkovne povratne zanke, ozvočijo mikročasovne procese analognih in digitalnih medijev, ki jih sicer ne slišimo. Interaktivna postavitev raziskuje, kako tehnični mediji merijo čas in ustvarjajo lastne časovnosti.

Luiz Zanotello – Tempo-imagem (2024)

V portugalščini »tempo« pomeni hkrati čas in vreme. Stroj v realnem času pregleduje vremenske kamere po svetu in več časa nameni krajem, ki jih podnebna mreža komaj vidi. Ker se podoba ustvarja sproti in z lokalne perspektive, je vsaka predstavitev drugačna.

Festival IZIS XIV podpirajo: PiNA, HEKA, Stran22, Mestna občina Koper, Zavod za mladino, kulturo in turizem Koper, Ministrstvo za kulturo, JSKD, Obalne Galerije Piran, Skupnost Italijanov “Santorio Santorio” Koper – Comunità degli Italiani “Santorio Santorio” di Capodistria, Univerza na Primorskem (Pedagoška fakulteta – Vizualne umetnosti in oblikovanje), Grad Zagreb in Prohelvetia.